Zgodovina in korenine muzeja
Pushkin State Museum je svoje obstajanje začel leta 1912, ko ga je ustanovil profesor Ivan Tsvetaev kot podružnico Moskve univerzite. V svojih začetkih je bila ta institucija prenežnik z drugim imenom, saj je služila kot Muzej Aleksandra III v čast imperatorju Aleksandru III. To zgodovinsko obdobje je bilo usmerjeno predvsem v zagotavljanje dostopa študentom do zgodovine umetnosti skozi različne oblike, vključno z proučevanjem antične slavistične umetnosti.
Identiteta institucije se je skozi obdobja spreminjala, ko se je politična pokrajina Ruske federacije nenehno preoblikovala. Leta 1932 je bilo ime spremenjeno v Državni muzej lepih umetnosti. Pozneje, leta 1937, da bi obeležili stoletnico smrti Aleksandra Puškina, je bil muzej preimenovan v njegovo čast. Ta končna oznaka je ostala, saj institucijo tesno povezuje z literarno zgodovino naroda, medtem ko še vedno hrani svojo nepredvoljeno in obsežno zbirko umetnin.
Gradba in njena neoklasicistična arhitektura
Na ulici Volkhonka, neposredno nasproti veličastne katedrale Svetega Pridavolnika, se zgradba izpostavlja s svojo namerno prisotnostjo v moskovski panorami. Avtor vizije je bil arhitekt Roman Klein, ki je zgradji podelil neoklasicističen slog, ki si želi personificirati težo in veličino umetnostne kolekcije, ki jo hrami. Njena oblika spominja klasični tempelj, ki ga odlikuje monumentalna jonška kolonada, ki vzpostavlja občutek reda in trajnosti. Arhitekturna zasnova odraža specifično namero ustvariti prostor, ki deluje hkrantično in intelektualno pomembno.
Gradnja tega znamenitika se je začela leta 1898 in trjala vse do leta 1912. Medtem ko je Klein zagotovil vizionarski arhitekturni koncept, je strukturno trdnost zgradje utrdil inženir Ivan Rerberg. Ta sinergija med arhitekturno vizijo in strukturnim genijem je prinesla zgradbo, ki deluje kot fizična podaljšava zgodovine, ki je zaprta v njenih steninah. Težka, kamnena kakovost neoklasicistične fasade nudi tiho, stabilno ozadje umetnostem, ki jo znotraj hrami.
Zbirke starejšine in klasične umetnosti
Muzej v svoji nepremagljivi zbirki hrani približno 700.000 umetniških delov, ki obkrivajo nesprejemljivo široko kronologijo, ki se začne s dragocenimi artefakti starejšega Egipta in Grčije. Ti originali so v harmoničnem sodelovanju z obsežno zbirko gipsastih odlitkov in kopij svetovno znanimic nederijskih in rimskih mojstrov, izdelanih v naravnem razmerju. Takšne reprodukcije omogočajo globoko in intimečno raziskovanje form in proporcij, ki so temelj grške in rimske tradicije, hkrati ko njihova prisotnost nudi fizični kontekst za razvoj klasične estetike, ki še vedno odmeva skozi stoletja.
Če se odmaknemo od klasične ere, zbirke obogajajo tudi bizantijski mozaiki in ikone, ki zmagujejo s svojo duhovnostjo. Ta dela so del širše, bogatega skrbnega zbora originalnih slik, skulptur, risk in izjemnih primerov dekorativne ter uporabne umetnosti. Zbirka obsega tudi arheološke in animalistične predmete, ki ponujajo oprijemljivo in neposredno povezavo z materialnim življenjem preteklih civilizacij. Vsak posamezen objekt v teh obsežnih muzejskih prostorih ostaja svoja, neponovljiva prisotnost, ki pripoveduje zgodbo o človeški izpostavljenosti in ustvarjalnosti.
Impressionistična in postimpressionistična umetnost
Kolekcija francuske umetnosti iz 19. in 20. stoletja, ki jo hrani Pushkin State Museum, je med najbolj pomembnimi izven same Francije. Ponudila vam nudi globok stik s prehodom v subjektivno izkušnjo, kjer svetloba in barva prevladata nad objektivno obliko. Prisotnost del Claudea Moneta, Pierre-Augusteja Renoirja in Edgara Degasa omogoča neposredno opazovanje gibanja, ki je ponovno definiral vizualno percepcijo. Te slike ne prikazujejo le scen; zajamejo prehodne lastnosti svetlobe, ko ta vstopa v interakcijo z okoljem.
Poleg začetnega impressionističnega gibanja se zbirka razširja v ekspresivni jezik postimpressionizma. Muzej vabi z znamenitimi deli Vincenta van Gogha in Paula Gauguina, ob tem pa so tu tudi dela Henrija Matisseja in Pabla Picassa. Vključitev umetnikov, kot je Dufrénoy, še dodatno širi širino te dobe. Pred temi platnami človek čuti evolucijo črt in uporabo barv za izražanje psihološke globine in čustev.
- Rdeča vinograd, okoli leta 1888 - Vincent Willem Van Gogh
- Nočna kavarna v Arlesu (Madame Ginoux), 1888 - Eugène Henri Paul Gauguin
- Dekle v črnem, 1880 - Pierre-Auguste Renoir
- La Grenouillere, 1869 - Pierre-Auguste Renoir
Dragocenosti kolekcije
Prisotnost določenih del v teh stenah zahteva posebno vrsto pozornosti. Človek se znajde pred delom iz leta 1634, ki ga je ustvaril Rembrandt van Rijn, in sicer Nedovedec Svetega Toma, kjer je napetost trenutka uvarjena v tihi, težki brezčasnosti. V bližini se svetloba premakne v smeri izrazitega črtarja, ki ga je lastnik Vincent Willem Van Gogh. Njegova Rdeča vinograda [1888] ponuja globok stik s barvo, podobno kot La Vigne Rouge, delo, ki je znano po tem, da je to edina slika, ki jo je umetnik prodal med svojim življenjem.
Kolekcija z neprecenljivo težavo skozi svoje delo prikazuje evolucijo moderne percepcije. Pablo Picasso-jeva Portret Ambroisea Vollarda iz leta 1910 predstavlja obraz, ki ga je transformirali early modernni gibi dvavedstletja. V impresionističnih prostorih se atmosfera ponovno spremeni. Claude Monet-jev Boulevard des Capucines zajema gib mestnega okolja v nenehni spremembi, medtem ko Edgar Degas-jev Modri plesalci ponujata študijo oblike in svetlobe, ki ostaja osrednja v muzejskih zbirkah.
- Nedovedec Svetega Toma, 1634
- Rdeča vinograda, 1888
- Portret Ambroisea Vollarda, 1910
- Boulevard des Capucines
- Modri plesalci
Glavne pridobitve in vrnitve
Temelj kolekcije se je začel s premišljeno strategijo pridobivanja natančno reproduciranih del italskih Primitivov. Te zgodnje zbirke, ki vključujejo dela umetnikov, kot so Giotto di Bondone, Piero della Francesca in Masaccio, so bila namenjena predstavitvi revolucionarnih tehnik središčega obdobja in Renesanse lokalnemu gledalcu. Ta zgodnja predanost je postavila temelj za razumevanje zgodovine evropske umetnosti v okviru muzeja.
Obseg zbirk se je po revoluciji znatno razširil, ko je bilo na ustrej z izpostave Hermitaja v Sankt Peterburgu prenesenih tisoče del. Te pridobitve so v skrb muzeja prinesle širok nabor zahodne umetnosti. Kolekcija vključuje tudi pomembne arheološke zaklade, med katerimi izstopa zlato, pridobljeno iz ancientnega Troje. Te predmete je v zbirko vnesla druga svetovna vojna, ko je muzej postal hram za različna dela, prinesena iz Nemčije.
Muzej se še naprej sooča s kompleksnostmi zgodovine umetnosti skozi repatriacijo in premike pomembnih umetnostnih draguljev. Nedavne prizadevanja so bila usmerjena v vrnitev umetnostnih del, ki so bila v preteklosti del Hermitajevih zbirk, s čimer se zagotavlja, da ta dela ostajajo del neprekinjenega dialoga med različnimi obdobji in zbirkami.
Razstave in raziskave
Muzej vzdržuje neprekinjen dialog med svojimi stalnimi zbirkami in javnostjo skozi značajilne razstave. Te predstavitve pogosto osvetlüjejo globino kolekcije in ponujajo bližji vpogled v dela, ki so shranjena v galerijah. Pretekle pobude, kot je razstava Moskva-Pariz, so izpostavile povezave med različnimi umetnostnimi tradicijami in specifičnimi zbirkami muzeja. Poleg vizualnih umetnosti institucija deluje tudi kot kulturno središče, saj gosti glasbeni festival Decembrašnje noči Svetoslava Rihtera, ki muzejskimu vzdušju doda popolnoma novo dimenzijo.
Znanstveno in raziskovalno delovanje predstavlja temelj institucionalnega življenja muzeja. To akademsko delo podpira ohranjanje in razumevanje obsežne kolekcije, ki sega od starodavnih civilizacij do sodobne dobe. Raziskovalne priprave se razširjajo na proučevanje raznolikih muzejskih predmetov, vključno z arheološkimi najdišči in zapletno zgodovino sestavljanja različnih zbirk. Ta akademska strogość zagotavlja, da so predmeti, od bizantijskih mozaikov do del impresionistov, razumljeni v njihovem pravem zgodovinskem kontekstu.
