Gino Schmidt

Z early life, družina in izobrazba

Oskar Kokoschka se je rodil leta 1886 v Pöchlarnu, na Hrvaškem. Bil je drugi otrok Gustava Josefa Kokoschke, moškega, ki je delal kot zlatar, in Marije Romane Kokoschke. V gospodinjstvu, ki ga je oblikovala preciznost očetovega poklica, je preživljal svoje zgodnje leta s sestro Berto in bratoma Bohuslavom.

Njegova pot proti umetnosti ni bila konvencionalna. Nikoli ni prejel formalne izobrazbe za slikarja, kar mu je omogočilo, da je platno obravnaval brez omejitev akademskih pravil. Namesto tega se je odločil za študij na Dunajni šoli za umetnost in rokodelo Kunstgewerbeschule, kjer je študiral med letoma 1904 in 1909. Ta obdobje študija mu je pomagalo najti svojo umetniško pot, kljub temu ko se je odhajal od strukturiranih metod, ki so jih poučevale akademije.

Dunajska in Berlinska leta

V ustvarjalnem vzdušju Dunaja je Kokoschkovo zgodnje obdobje oblikoval pokret Jugendstil. Delo je našel v Wiener Werkstätte, v Dunajskih delavnicah, kjer se je začel razvijati njegov edinstven pristop k oblikovanju in formi. To obdobje je zaznamovalo vse večje zanimanje za psihološke globine njegovih motivov, kar ga je odmaknilo od prefinjenega realizma, ki ga je zagotavljala akademska šola. Do leta 1910 se je preselil v Berlin v Nemčiji, kjer je iskal nove poti za svojo razvijajočo se vizijo. V tem živahnem mestu je začel delati kot ilustrator za revijo Herwartha Waldena, Der Sturm, kjer je prisiljal risbe, ki so odražale nenehno spreminjajočo se občutljivost tistega obdobja.

Stabilnost njegove umetniške poti je skoraj nenadoma prekinil izbruh Prve svetovne vojne. Kokoschka se je prostovoljno javil v avstrijsko vojsko in se neposredno soočil z brutalno realnostjo konflikta. Vojna je prinesla neizmerne fizične posledice; leta 1915 je bil hudo ranjen. Te izkušnje boja in telesnih bolečin so pustile trajno pečat v njegovi psihi in vplivalo na način, kako je dojemljal svet in ljudi v njem. Napetost teh let, ki je bila tako osebna kot politična, je še naprej oblikovala njegovo delo, ko se je premikalo skozi naslednje faze njegovega življenja.

• 1909: Veronica
• 1914: Nevesta vetra

Življenje v Dresdenu in Pragu

Po viharjih Prve svetovne vojne je Kokoschka našel obdobje relativne stabilnosti v Dresnu. V tem mestu je ostal do leta 1923, obdobja, ko se je njegov fokus premestil na podajanje znanja drugim. Med letoma 1919 in 1923 je delal kot pedagog likovnih umetnosti v Dresnu, kjer je študentom delil svoje edinstvene poglede na vizualno percepcijo in obliko. Ta obdobje mu je omogočilo, da je pogloblil lastno razumevanje globine, na kateri notranja izobraženost vstopa v neposreden dialog z fizičnim svetom.

Njegovo življenje je bilo nenehno oblikovano od premikov skozi nenehno spreminjajoče se politične panorame Evrope. Vrnil se je na Dunaj, kjer je živel od leta 1931 do leta 1934. Atmosfera v mestu je bila prežeta z težkim nemirom, hitri vzpon fašizma pa je njegovo položaj kmalu naredil vse bolj negotovim. V iskanju novega občutka pripadnosti in varnosti se je leta 1934 preselil v Prag. Prav v tem obdobju v Pragu je pridobil češko državljanstvo — odločitev, ki jo je kmalu preizkazalo nenehno premikanje meja in politični pritisk konca tridesetih let.

Izgnanstvo v Združenem kraljestvu

Politične senca, ki so se v končini tridesetih let 20. stoletja prodoljevale nad Evropo, so Kokoschkovega končno prisilile v življenje izgnanstva in premikanja. Leta 1938 je pobegnil v London in zapustil nestabilnost Prage. V tem begstvu ni bil sam; potoval je z Oldo Palkovsko, ženo, ki se mu je kasneje posvetila. To obdobje izgnanstva je zaznamovala negotovost begunca, status, ki je odsevač v svoji naravi imel napetosti, ki jih je umetnik že dolgo zajemal na svojih platnah. Kljub težavam je v svojem novem domu končno našel občutek pripadnosti in okoli leta 1946 ali 1947 je postal britanski državljan.

Njegov čas v Združenem kraljestvu ni bil preživljen zgolj v mestnem hruplju. Najde si mir v tihih in umirjenih naravnih okoljih Polperra v Kornwalu. Ta obmorska lokacija je ponudila povsem drug ritmičen tok njegovemu življenju, stran od neposrednih pritiskov vojne in političnih prevratov na kontinentu. Čeprav se je dokonč dejal v britanski družbi, je njegova povezanost z premikajočimi se mejami Evrope ostala ključni del njegove identitete, saj je skozi celotno življenje obdržal avstrijsko, češko in britansko državljanstvo.

Poznejši poglavja njegovega življenja so ga končno odpeljala stran od Britanskih otokov. Po letu 1953 je največ časa preživel v Švici. Ta prehod je predstavljal zadnjo fazo življenja, ki ga je oblikovalo nenehno gibanje in neustalno iskanje prostora, kjer bi njegova vizija lahko obstajala brez grožnje politične gonitve.

Tehnika in umetniški slog

Kokoschkova pristop k platnu je bil daleč od ogoljenih, akademskih metod, ki so se poučevale v tradicionalnih šolah. Razvil je nervozno živahčen slog, ki je z drznimi linjami in slikovnostjo črpal inspiracijo iz srednjemoveških kompozicij. Njegovo del je pogosto delovalo nemirno, kot da se sama barva trudi ustaviti in najde svoj mir. Kot vodilna figura ekspresionističke gibanja se je odmaknil preproste vizualne natančnosti, da bi zajel nekaj veliko globinjega. Njegova pozornost je bila pogosto usmerjena v človeško kondicijo, raziskovanje napetosti podzavesti in unsettled realnosti razpada.

Način, na katerem je obdeloval svoje materiale, je bil globoko osebno in izjemno tehnično dovršen. Pogosto je kombiniral tanke, prosočne plasti barv z območji težkega impasta, s čimer je ustvaril površino, ki je imela fizično težo in globino. Ta plastenastost mu je omogočila gradnjo občutka transparentnosti in opacitete znotraj enega dela. Z razvajanjem ostrih, dinamičnih linj skozi barvo je lahko združil te različne teksture, zaradi česar je površina slike delovala tako plastno in kompleksno, kot so bile tudi čustva, ki jih je želel portretirati.

• The Dreaming Boys
• Veronica
• Self-portrait as a “Degenerate Artist”
• Thésée et Antiope

Ključna dela in glavne teme

Kokoschkova umetnost je redko zajemala le površinsko podobo stvari. Manj ga je zanimalo, kako oseba izgleda, in bolj to, kako se oseba počuti; pogosto je raje opisal subjektivno čustveno izkušnjo kot pa zgolj zunanjo, literalno realnost. Ta osredotočenost na notranjo pokrajino je pomenila, da so njegovi motivi pogosto nastopali skozi prizmo psihološke napetosti. V njegovih zgodnjih letih se je to izrazilo v delih, kot je The Dreaming Boys, naslikan približno leta 1908, ki je pokazal odklon od izpopolnjenega realizma njegovih sodobnikov. S svojim čopom je dosegal globine podzavesti, s čimer je želel razkriti skrite resnice človeške narave skozi deformirane oblike in živahno, nemirno energijo.

Njegovo osebno življenje in politične prevratnice v Evropi so pogosto prelivale v njegovo platno. Turbulence njegovih lastnih odnosov so našle izraz v delu The Bride of the Wind, ustvarjenem leta 1914. To delo zajema občutek čustvene nestabilnosti, kjer vrtiččaste oblike zrcalijo zapleteno in napet odnos. Ko se je politično podnebje v Evropi temnilo, je njegovo delo postalo način za procesiranje pritiskov tistega obdobja. Leta 1937 se je odzval na gonjenje avangardnih umetnikov z naslikanjem dela Self-portrait as a “Degenerate Artist”, ki je z uporabo motivov lovcev in jelkov nakazovalo na realnost begstva in preganjanja. Tudi v njegovih bolj introspektivnih trenutkih, kot je Self-portrait from Two Sides iz leta 1923, je prisoten nenehni skrb za resnico sebe, očiščeno vseh akademskih pretension in pretvarjanj.

• The Dreaming Boys, okoli 1908
• The Bride of the Wind, 1914
• Self-portrait from Two Sides, 1923
• Self-portrait as a “Degenerate Artist”, 1937

Dediščina in trajna vpliv

Kokoschkova vplivna moč se je razlegala daleč čez robove platna. Bil je človek, ki je svoj glas uporabil za soočenje z temnotami svojega obdobja, pri čemer je ostal neomrčen in nepopusten kritičar nazorja, ki je pritiči v fašizem in nacistički režim. Ta predanost socialni pravičnosti in človekovim pravicom je pomenila, da njegova umetnost nikoli ni bila odteta od borcev in trdjav ljudi. Verjel je, da mora umetnost ohraniti neposredno povezavo s konkretnim svetom, kar je bila filozofija, ki je pomagala oblikovati razvoj ekspresionizma v Dunaju in po celotni Evropi. Njegovo del ni skušalo skrivati resničnosti, temveč je skozi prizmo psihološke globine razkrivalo napetosti človeške eksistence.

Njegova ustvarjalna energija se ni omejevala le na slikarstvo. Bil je plodovit pisatelj in dramatik, ki je človeško izkušnjo raziskoval skozi številne različne medije. Leta 1909 je napisal kratko igro Ubaj, upanje žensk, ki jo pogosto prepoznavamo kot eno izmed prvih ekspresionističkih dramskih del. Ta sposobnost prevajanja svoje vizije v besede in scenografijo je odrazila nemirjen, večplastni intelekt. Težil je k razvoju umetnosti "videnja", ki je prednost dajala temu, kako svet zaznavamo skozi našo notranjo domišljijo, rather niż le skozi optično vidnost.

• Ubaj, upanje žensk (1909)

Zadnja leta in smrt

V svojem zadnjem desetletju je Oskar Kokoschka še vedno tesno povezan z javnostjo in političnim pejzažem Evrope. Poseben trenutek priznanja je izpostil leto 1966, ko je zmagal na tekmovanju za naslikanje portreta Konrada Adenauerja za nemški Bundestag. Ta dosežek je potrdil njegovo neizglobljeno prisotnost na evropski umetniški sceni, kljub temu da se je že v tistem času premikati v bolj mirno okolje Švartske. Končno se je ulegl v Villeneveu, kjer je živel od leta 1953 pa vse do konca svojega življenja.

Njegov življenjski pot se je končal v Montreju, v Švici. Umrl je 22. februar 1980 zaradi posledic gripoze. Njegova smrt je označila konec dolge in intenzivne poti, skozi katero je preživel najbolj turbulentne premike dvavedstega stoletja. Da bi se podolžno odmemgli njegovi spomin in njegov neprecenljiv prispevek k vizualni umetnosti, je bilo leta 1980, ob rodovščini umetnika, ustanovljeno tudi nagrado Oskar Kokoschka.